Čeprav se nekaterim to morda zdi presenetljivo, najdemo ljudi, ki so vegani iz etičnih razlogov, v vseh političnih strujah in vseh velikih religijah. Veganstvo presega politiko in vero, ker temelji na preprostem vprašanju zavračanja predsodka, ki ga imenujemo speciesizem.
Speciesizem, rasizem, seksizem in drugi predsodki temeljijo na moralno nepomembnem kriteriju (v tem primeru vrsti), na podlagi katerega nekdo posameznikom, ki spadajo v druge "skupine", odreka interese, čeprav so ti interesi pomembnejši od njegovih lastnih. Kot tak je speciesizem le različica iste krivice, ki je temelj vseh predsodkov. Ni pomembno, na katerem moralno nepomembnem kriteriju gradimo predsodke - naj bo to spol, rasa, barva kože, starost, spolna usmerjenost, vrsta - uporaba takih samovoljnih meril za odrekanje pravic drugim je etično napačna.
Kljub kulturni evoluciji, ki je človeštvo pripeljala daleč od prazgodovinske miselnosti "ubij ali bodi ubit", današnji svet ostaja globoko speciesističen. Naš ekstremni kulturni speciesizem sega daleč preko neupoštevanja posameznikove pravice, da bi se izognil pregonu. Razširil se je celo v absolutno brezbrižnost do pravice posameznika, da mu ni po krivici odvzeta svoboda in da ne trpi duševnega in čustvenega trpinčenja, ekstremnega fizičnega nasilja v obliki pohabljanja in povzročitve telesnih poškodb ter smrti. Kakor neživa lastnina, brez zakonov, ki bi ščitili njihove najbolj temeljne pravice, so tisti, ki niso ljudje, obsojeni na življenje brez zaščite pred brutalnim in stalnim zatiranjem s strani tistih, ki nadzorujejo njihov svet: nas.
Izkoriščanje živali je povsod po svetu povsem legalno in socialno sprejemljivo, kljub temu, da obstajajo alternative (da ne omenjamo tistih, ki bodo še razvite, ko bo naša družba opustila sedanjo speciesistično prakso). Čeprav je gibanje, ki opozarja na številne brutalne kršitve pravic ne-človeških živali, ki jih ljudje rutinsko izkoriščamo za svoj dobiček, vedno večje, še kar zapiramo, trpinčimo in ubijamo živali vseh vrst in ohranjamo nepotrebne, zastarele izkoriščevalske prakse za pridelavo hrane, raziskave, modo in celo zabavo.
Vseprisotna narava tega izjemnega kulturnega predsodka pojasnjuje, zakaj speciesizem (in ustrezen moralni odziv nanj: veganstvo) ni povezan s političnimi nazori. Čeprav družbena gibanja za pravičnost običajno izvirajo z levice, so med etičnimi vegani tudi konzervativci, medtem pa se, na žalost, nekateri na politični levici še naprej posmehujejo vprašanjem pravic živali. Pravzaprav je presenetljivo, da se velika večina tistih na politični levici odloči, da bodo ostali neosveščeni, in namerno ignorirajo ta v nebo vpijoča kratenja pravic in celo sami sodelujejo v dejavnostih, ki bi jih preziral vsakdo, ki je v stiku s svojo vestjo.
Kakor je s politiko, tako je tudi z vero. Kristjani so bili v 18. in 19. stoletju močno razdeljeni glede zasuženjevanja ljudi v Ameriki in zagovorniki suženjstva so v bran svoji "od Boga dani" pravici do lastništva sužnjev citirali odlomke iz Svetega pisma. Nasprotniki suženjstva so uporabljali druge citate iz Biblije, da bi pokazali, da Bog suženjstvo obsoja. In tako je danes s pravicami živali. Zagovorniki obeh strani citirajo verska besedila bodisi za utemeljitev nepotrebnega pobijanja ali za potrditev veganske etike nenasilja.
Vzhodne religije niso izjema. Mnogo budistov se trudi upravičiti izkoriščanje živali, nepotrebno pobijanje in speciesizem s kazanjem na vrzeli v različnih nasprotujočih si pisanjih o Budovem poučevanju univerzalnega sočutja do vseh čutečih bitij. Drugi budisti se namesto tega odločijo za veganstvo in ga ponujajo kot racionalni odgovor na temeljni budistični nauk nenasilja. Osvobojeni lastnega speciesizma so veganski budisti domnevno sposobni videti preko takih, s predsodki prežetih racionalizacij, in prepoznati višjo avtoriteto v resnici, ki naj bi jo Buda skušal posredovati svojim učencem.
(Z drugimi besedami, če Buda ni bil vegan, kot nekateri trdijo, potem ni živel v skladu s svojimi nauki, ki zelo jasno narekujejo, da je spoštovanje vseh čutečih živih bitij temeljno načelo duhovnega življenja.)
V vsakem primeru je jasno, da sta politika in vera nepomembni za zavrnitev našega skupnega predsodka proti ostalim čutečim bitjem. Ne glede na to, ali smo konzervativci, liberalci, levičarji, judje, kristjani, budisti, ateisti ali pa kar koli drugega, izbiramo med potrditvijo in zavrnitvijo vse prežemajočega kulturnega speciesizma, za katerega nas družba vzgaja, da ga sprejemamo.
V bistvu bi lahko rekli, da je globoko zakoreninjeno zavedanje o temeljnih pravicah in potrebah, ki jih imajo vsa čuteča bitja, tisto, kar nam je vsem skupno. Kljub našim številnim razlikam je pod religijo, politiko, svetovnimi nazori in interesi, osebnostjo, obliko, velikostjo, spolom, barvo in celo vrsto, pod vsem tem je prav vsak izmed nas iz mesa in krvi. Ali, kot je učil sam Buda:
"Vsa bitja trepetajo pred nasiljem. Vsa je strah smrti. Vsa ljubijo življenje. Prepoznajte samega sebe v drugih. Kako bi potem lahko škodovali drugim?"
Avtorja prispevka (v angl. originalu Speciesism and Veganism: transcending Politics and Religion) sta Angel Flinn in Dan Cudahy.
Prevod: Veganska iniciativa
