Osebni vtis študenta veterine ob obisku slovenske klavnice
Obisk klavnice je že sam po sebi nenavadna izkušnja. Že pri prvih vajah, ko smo se pripeljali na dvorišče, je bil nekakšen nemir v nas vseh. Zrak je bil zasičen z občutkom smrti, prepojen z vonjem po smrti. Veš, da se podajaš v neznano, čeprav si stvari nekako poskušaš predstavljati po opisu in subjektivnem odzivu študentov iz višjih letnikov.
Najprej so nas peljali pogledat hleve, kjer lastniki predajo živali, v tem primeru krave. Najbolj me je šokiralo to, da so se stvari odvijale čisto drugače, kot sem si predstavljal.
Predpostavljaš, da bodo najbolj kruti do živali zaposleni priganjalci, ki na različne načine, tudi s pomočjo električnega priganjalca (ki ga smejo uporabljati le na določenih delih telesa živali – ampak se teh predpisov redko držijo), živali priganjajo v smeri klavne linije po tistem tesnem hodniku. V resnici pa so bili lastniki živali še stokrat okrutnejši.
»Teliček se je v trenutku obrnil in zdirjal nazaj v tovornjak, kot da mu je sam hudič za petami«
Ravno za časa našega obiska so raztovarjali skupino teličkov, s katerimi se je do neke mere ravnalo »humano«, ampak vseeno s težavo zadržiš solze, ko vidiš tega nebogljenega in nedolžnega mladička in veš, kakšna usoda ga čaka.
Opazoval sem najmanjšega med njimi, verjetno starega 2 do 3 mesece. Deloval mi je zelo drobčkan za svojo starost, zato se je lastnik verjetno odločil, da ga pošlje v zakol. Malček je splezal po rampi iz tovornjaka, tako simpatično počasi, in nato še po eni, dol do ovinka, ki vodi v klavno linijo. Kakor hitro je obrnil glavo v smeri hodnika, se je malček v trenutku obrnil in zdirjal nazaj v tovornjak, kot da mu je sam hudič za petami. Komaj sem zadrževal solze. Nisem želel, da me sošolci vidijo jokati, čeprav sem jasno videl, da nobenemu ni bilo vseeno.
Razmišljal sem in preračunaval, če bi bila ena štipendija dovolj za odkup enega takega »pižamarja«, a verjetno ne bi bila. Črno-beli telički so nezaželeni in grejo kar hitro za mlado teletino, ker slabo priraščajo. Potem bi moral dobiti še hrano in prostor zanj, kar trenutno ni v moji moči…nekega dne pa mogoče le bo.
Misli o zatočišču, ki bi tem živalim omogočilo svobodno in dostojno življenje, kakršnega si vsi, tudi živali, želimo zase, je prekinil domačin, ki je ves namrščen dobesedno pridrvel na dvorišče in se začel znašati nad svojim teletom s palico debeline palca, ker teliček ni hotel sestopiti s prikolice v hleve. Z malo potrpljenja bi se več doseglo, ne pa tako.
Mi smo bili dobesedno v šoku. Asistentka, ki je vodila našo skupino, se je glasno odkašljala in šele takrat je lastnik opazil, da smo mi tam, in se je v trenutku začel dobrikati. Vendar take brutalnosti in znašanja nad nebogljenim bitjem ne pozabiš. Niti pogleda v očeh takega človeka ne pozabiš. Sam sem bil v otroštvu tepen in ravno tak pogled je imel moj oče, ko me je pretepel skoraj do smrti.
Neizbežno dobiš asociacijo na Hitlerjevo taborišče
Potem smo si še ogledali hodnik, ki vodi do boksa za omamljanje. Neizbežno dobiš ob pogledu nanj asociacijo na Hitlerjevo taborišče ali pa na nekakšno čudežno tovarno, kjer se z ene strani po tekočem traku pripelje živo bitje, na drugi strani pa pride ven »izdelek«. Vmesni proces je pa pozabljen. Nekakšen tabu, o katerem ljudje neradi govorijo.
Nato smo šli okrog te ogromne »tovarne«, ki že na zunaj kaže dotrajanost in nekakšen samosvoj spomenik na bivšo SFRJ, in vstopili v notranjost. Na poti smo srečali nekaj delavcev, katerim se že na obrazu pozna, kje delajo. Povečini so bili mrkih ali pa posmehljivo otročjih obrazov. Nekako – naj reče kdor koli kar koli – se jim delo v klavnici oz. na klavni liniji zažre v karakter. Takšno delo se te mora dotakniti, ne glede na to, koliko lahko osebno preneseš ali koliko lahko prenese tvoj želodec.
Odvedli so nas v garderobe, kjer smo se opremili z belimi »bataš« gumijastimi škornji, oblekli bele hlače in haljo, za konec pa si nadeli ogromen plastični predpasnik, ki je bil nekoč tudi bele barve. Vsa oprema je bila večinoma prevelika in si moral grozno paziti, da se ne bi spotaknil in padel v kako lužo, ki lahko vsebuje čistila, razkužila, kri, urin, iztrebke...
 |
| Klavnica v Kromberku |
Kamorkoli pogledaš, vidiš smrt
Previdno smo stopili čez dezibariero, kjer se razkužijo škornji in roke, ter vstopili v prvi, t.i. nečisti del klavnice. Odpro se vrata in vate kar naenkrat butne sopara, smrdeča po tistem specifičnem vonju, ki ga težko ubesediš, vendar ga tudi, ko si ga enkrat izkusil, težko pozabiš. Že za moje oči, ki so videle marsikaj, je to bil šok.
Po tleh se je vila reka krvi, pomešane z vodo in izločki. Vse je bilo zelo hrupno in občutek sem dobil, da sem prej v kaki tehno-železarni ali kleparski delavnici, ne pa v klavnici.
Potem – da ti ne bi postalo slabo oz. da si spočiješ oči – pogled usmeriš v stene prostora. In kaj vidiš? Kri. Poškropljena vse naokrog, nekaj sveže, nekaj je je izgledalo starejše. Hitro ugotoviš, da to ni bila dobra ideja in se raje poskusiš zamotiti s tem, da zreš v »mašinerijo«. Vendar tudi tam prej kot kar koli drugega pade v oči stojalo s kavlji, na katerih visijo jetra, vranice in še kak organ. Kamor koli pogledaš, vidiš smrt in vonjaš ta maščoben vonj po klavnici, ki se ga ne znebiš še kak dan ali dva, pa četudi se stokrat stuširaš.
To je tak specifičen vonj, niti ne smrad, ampak nenavaden vonj; resnično, ko ga enkrat zavohaš in veš, kaj je, ga prepoznaš kjer koli.
Ogledali smo si torej celotno linijo: kako žival vstopi, je omamljena (strel s pištolo s penetrirnim klinom), nato dvignjena in izkrvavljena; in kako na določenih točkah ljudje, ki spominjajo bolj na robote kot resnične ljudi, odirajo, razkosavajo in perejo trup.
 |
| Klavnica v Kromberku |
Dotrajana in zarjavela oprema večkrat odpove
Klavnica, ki smo jo obiskali, je v splošnem zelo potrebna prenove, za kar pa seveda ni denarja. Dostikrat se sredi klanja pokvari tračnica (tirnice pod stropom, s katerih visijo trupla živali in se peljejo skozi po liniji), včasih se določena posebna strojna oprema pokvari ali je kaj drugega narobe in tako obstane cela linija; če je bila krava medtem slučajno »omamljena« in še ne obešena in izkrvavljena, jo dajo v konfiskat (za sežig, Koto). Nato porabijo par ur, da to dotrajano in zarjavelo opremo ponovno usposobijo, da se delo nadaljuje. Po pripovedi delavcev se te stvari ne izboljšajo in dogajajo se kar preveč pogosto. Ni ga dne, ko se ne bi nekaj zataknilo na tračnici ali nekaj odpovedalo.
Potem so še manjše pomanjkljivosti, ki bi jih lahko brez težav in večjih stroškov odpravili, a jih ne. Na primer na steni na prašičji klavni liniji je luknja, preko katere pujsi, ki čakajo na smrt, lahko gledajo postopek uboja drugih pujsov. Luknjo bi lahko enostavno prekrili s črnim polivinilom, kot je bilo predlagano direktorju, vendar se v času mojih obiskov klavnice to ni zgodilo.
Sam hodnik do boksa za omamljanje je tudi slabo izdelan. Pogosto se kakšen rogati bik ali krava v njem zatakne. Žival preide v izredno paniko. Takšno panično žival je potrebno umiriti, mogoče celo usmrtiti na mestu in nato izžagati rogovje ali pa samo železje, da dobiš žival ven.
Presenečen sem bil, kako je proizvodni del klavnice (razkosavanje, pakiranje) urejen in moderniziran z brezhibno opremo v primerjavi s klavnim delom.
Delo v klavnici človeka naredi psihičnega invalida
Kar se tiče humanega ravnanja z živalmi, so se začasa naših obiskov poskušali »lepo« obnašati. Inšpektor je tudi povedal, da po navadi, ko opazi, da kateri od delavcev postaja napet, ga takoj zamenja oz. pošlje na »čik pavzo« in tako prepreči dodatno nepotrebno trpljenje živali. Ker pa se seveda varčuje in država zateguje »upravni« pas in ni zaposlenih dovolj inšpektorjev/nadzornih veterinarjev, je vprašanje, koliko se znašajo nad živalmi, ko so oči nadzornika drugje oz. ko nadzornik ni prisoten, ker si ga država ne more privoščiti. Po pravilniku pa bi morala država zagotoviti določeno število strokovnjakov na določenem področju.
Zaposleni v klavnici – ljudje roboti, kot jih imenujem – so res posebni ljudje. Glede na to, kje delajo, me njihova otročjost niti ni presenetila – videl sem jih na primer, kako so si metali bikova moda (»jajca«, »moški ponos«) v glave in podobno. Delo v klavnici vsakega pokvari, naredi ga invalida. Koga pa ne bi prizadelo vsakodnevno gledanje smrti v oči? Delavci sami povejo, da je sprva težko in pojavljajo se nočne more, nato otopiš. »Na vse se navadiš,« pove klavec na posnetku, ki podaja zelo poenostavljeno, celo absurdno nostalgično obarvano sliko klanja [1]. Tudi na sistematično klanje ljudi se navadiš, kot izpričujejo holokavst in druge zgodovinske grozote.
Delavci na klavni liniji, ki so večinoma Slovenci nižjih socialnih razredov ali priseljenci iz vzhodnoevropskih držav, so povrhu še zelo zelo slabo plačani, kar še dodatno poveča pritisk na njihovo psiho. Agresija iz vsakdana se potem navadno prenese na živali. Sploh me ne čudi, da se po klavnicah dogajajo nedojemljive stvari glede mučenja živali. Vidim logiko in jo na nek način razumem, ne morem je pa sprejeti, nihče je ne bi smel sprejeti, kot da gre za nek »normalen« pojav v družbi.
Oškodovanje kmeta
Dogajajo se tudi druge nepravilnosti, ki neposredno oškodujejo kmeta samega. Na primer: pred zakolom živali se preveri vse papirje in ujemanje podatkov na njih z ušesnimi številkami na živalih. Če se odkrije žival kmeta s planine, ki v življenju ni videla krmila in bo zaradi tega meso pričakovano višje kakovosti, se lahko zamenjajo ušesne številke in papirji te živali z dokumentacijo druge živali, katere meso bo pričakovano slabše kakovosti, vendar približno podobno po izplenu mesa. Zaradi pomanjkanja kadra inšpektor, tudi če bil želel, težko nadzoruje celotni potek in so takšne nepravilnosti mogoče. Če so kmetje v dvomih glede kakovosti mesa, ki ga dobijo nazaj iz klavnice, je priporočljivo, da preden pošljejo žival v zakol, odvzamejo vzorec krvi, ki se ga nato primerja z mesom na DNA ravni in tako ugotovi, ali gre za meso iste živali. Že zaradi varnosti hrane in posledično potrošnika bi morali zaposliti več veterinarjev, veterinarskih in živilskih tehnikov, da se lažje nadzoruje klavnica, če že mora obstajati…
Če bi klavnice imele prozorne stene…
Na koncu prvega obiska smo se seznanili še z delovnim mestom veterinarja ali veterinarskega tehnika, namenjenim pregledu živali za morebitno prisotnost bolezni in nepravilnosti. Pregleda se vse organe, ki se zraven trupa po drugem tekočem traku peljejo mimo veterinarjev, vmes pa je seveda potrebno nadzorovati še delavce, ali delajo po predpisih. Naši naslednji obiski so bili delovne narave, na katerih smo sami pregledovali organe. Glede na prisotnost parazita/potencialne bakterije/virusa ukrepaš naprej: ali se zavrže meso cele živali ali le poškodovan, zaparazitiran del. Stlačili so nas v majhno sobico ob klavni liniji domnevno zato, da ne bi šli delavcem na živce in jim bili v napoto – med vrsticami povedano, da ne bi kaj preveč videli in razširjali okrog. Če bi hoteli posneti grozljivko in strašiti ljudi, potem bi morali le stopiti v tisto sobico, kjer so v treh etažah na kavljih viseli odrti trupi, ki so še dostikrat trzali, ker se v mišicah še ni porabil ATP.
V splošnem je izkušnja klavnice zelo travmatična. Spomnim se, kako nestrpno smo pričakovali konec teh obveznih vaj v klavnici. Večina ljudi bi morala videti, kako pride »šnicl«, ki ravnokar krasi njihov krožnik in je tako zelo dober, tja. Mislim, da če bi več ljudi imelo vpogled v delovanje klavnice, bi temeljito razmislili o svojih prehranjevalnih navadah.
[1] Veliko bolj sistematičen in realen opis razmer v klavnici podaja knjiga Every Twelve Seconds:http://yalepress.yale.edu/yupbooks/book.asp?isbn=9780300152678
Viri fotografij v vrstnem redu objave: Serbian animal voice, Radio1.si, Primorski dnevnik, Rtv Slovenija, Globalanimal.org
Viri fotografij v vrstnem redu objave: Serbian animal voice, Radio1.si, Primorski dnevnik, Rtv Slovenija, Globalanimal.org