Oscar Horta je karizmatični profesor moralne filozofije na španski univerzi Santiago de Compostela. Nadvse cenjen avtor del s področja bioetike, speciesizma in antropocentrizma je Slovenijo obiskal prvič.
![]()
"Zgrožen sem," je povzel svoje misli, ko je izvedel, da so slovenski lovci nedavno najprej ubili medvedjega mladiča, kasneje pa še medvedko in drugega mladiča. V okviru organizacije Equanimal je bistveno doprinesel k ukinitvi bikoborb, zato ga še posebej žalosti dejstvo, da so nekateri Slovenci novico o uboju medvedje družine pozdravljali. "Slovenija je med državami, ki živali ne spoštujejo dovolj," je sklenil.
Pred nedavnim je slovensko javnost razburila novica o odstrelu medvedke in dveh njenih mladičev. Kot veste, je bilo v Sloveniji odstreljenih kar precej medvedov. Kako to doživljate kot nekdo iz drugega kulturnega okolja in kot moralni filozof?
Ne dogaja se nič drugačnega kot drugod po svetu, saj je prepričanje, da živali obstajajo zato, da so nam na razpolago, po svetu zelo razširjeno. Gre za prepričanje, da živali obstajajo zato, da jih lahko ljudje izkoriščamo v svoje namene in jih lahko tudi odstranimo, ko jih več ne potrebujemo ali pa so nam odveč. Preprosto povedano, gre za prepričanje, da so živali nek predmet. Z vidika poseganja v okolje to pomeni, da jih enačimo z drevesi, kamenjem in rastlinami. Dejstvo pa je, da so živali čuteča bitja, ki trpijo v enaki meri kot ljudje in zato tako ravnanje nikakor ni dopustno. Živali so sposobne čutiti bolečino in trpljenje v enaki meri kot ljudje. Seveda se potem upravičeno vprašamo, kako je sploh mogoče upravičiti poboj medvedje družine. Z živalmi si dovolimo ravnati na načine, ki jih nikoli ne bi izbrali za ravnanje z ljudmi. Če bi podobno škodo naredila človeška družina, bi brez dvoma izbrali kak drug pristop k reševanju problema. Zato je zavedanje, da živali čutijo veselje, bolečino, zadovoljstvo, žalost in druga čustva tako kot človek, izjemnega pomena.
Kako pa bi komentirali argument, da lovska stroka mora ubiti medvedjega mladiča, da medvedko prestraši in odvrne od zahajanja v naselje in s tem medvedki in njenim preostalim mladičem v bistvu naredi uslugo?
Taka trditev je popolnoma nesmiselna. Vsakdo, ki bo izvedel za takšno zgodbo, bo v sebi vedel, da tak argument nima teže, da je to popoln nesmisel. Tudi človeku, ki ne pozna konkretnega primera, je kristalno jasno, da je medvedka imela svoje mladiče rada in je za njih skrbela. Kako neki lahko nekomu sploh pade na pamet, da trdi, da ji je bila storjena usluga, če pa so ji ubili potomca? Zgrožen sem. To je vendar naravnost neverjetno! Prepričanje, da so ti lovci streljali za dobrobit živali, je naravnost smešno!
Zakaj stroka sploh zavzema stališča, da je treba v naravo posegati za naše in njeno dobro?
Načeloma se mi poseganje ljudi v naravo ne zdi sporno, če je pri tem edino vodilo pomagati živalim. Zdi se mi na primer dobro, da se pomaga poškodovanim živalim, vendar v primeru, o katerem govorimo, definitivno ni šlo za pomoč živalim. Lahko pa bi se pomagalo medvedom s hrano globoko v gozdovih, lahko bi pomagali poškodovanim medvedom, lahko bi pomagali medvedom, ki so se ujeli v kakšno past, lahko jim nastavljamo cepiva, … Če bi medvedi imeli dovolj hrane globoko v gozdu, ne bi zahajali v naselja. S takimi dejanji v resnici pomagamo medvedom, ne pa z odstrelom. Dejstvo je, da se v naravi dogaja veliko trpljenja, ki ga lahko vsaj omilimo z nesebično pomočjo, nikakor pa ne z umorom mladičev.
Glavni argument za odstrel medvedov je bilo ogrožanje ljudi. Zakaj ima v prevladujočem vrednostnem sistemu dobrobit ljudi absolutno prednost?
Kadar umre človek, se smatra, da mu je bila odvzeta možnost občutiti vse potencialne pozitivne trenutke, ki bi ga še čakali. Zato je dilema o večvrednosti življenja na videz preprosta. Ko pa se zavemo, da se z ubojem živali tudi njej odreče možnost doživljanja lepote življenja, postane ta dilema dosti bolj kompleksna. Enaki razlogi, ki odvračajo od uboja ljudi, veljajo tudi za uboj živali. Zato ontološko ni logično, da bi se človeško življenje ščitilo z ubojem živali.
Obstaja tudi mnenje, da je treba zaščititi živali na kmetijah. Medvedi, o katerih sva govorila, so domnevno ogrožali zajce in kokoši na neki osamljeni kmetiji. Kako je s tem?
Kristalno jasno je, da večje število kokoši v kokošnjaku na kmetiji tam živi zato, da se jih bo kasneje zaklalo in bodisi konzumiralo bodisi prodalo. Tako da je argument ta, da kmetije niso namenjene dobrobiti živali, ker v bistvu skrbijo za dobrobit človeka. Predvsem gre za ekonomski interes človeka in ne dobrobit kokoši in zajcev. Tukaj se potem spet znajdemo pred dilemo, ki sem jo opisal ravno prej.
Kaj pa argument, da je število medvedov treba uravnavati, ker rjavi medved v Sloveniji skorajda nima naravnih sovražnikov in zato narava ne skrbi za njihovo število?
Če res ni nobene druge alternative, torej če bi zaradi povečanega števila medvedov bila lakota med njimi ali pa bi trpele druge živalske vrste, bi lahko še vedno posegli v naravo tako, da bi poskrbeli za dobrobit živali brez odstrela. Možnost bi bilo zaviranje razmnoževanja z metodami kontracepcije, kot sta kastracija in sterilizacija. V bistvu je podobno kot z ljubljenci, kot so psi in mačke. Definitivno poboj ni rešitev. Pomislite, kako zgroženi smo bili, ko se je v Bakuju dogajal načrten pomor psov. Medvedi so enakovredna čuteča bitja in poboj medvedov je enakovredno problematičen.
Zelo je postal priljubljen evfemizem "uravnati število", ki se še posebej uporablja pri vranah in divjadi. Kako bi komentirali obstoj in potrebo po obstoju takih besednih zvez?
Stvar se sliši manj kruto in bolj znanstveno, zato jo lažje sprejmemo. V bistvu pa gre za načrten uboj živali iz takšnih ali drugačnih razlogov, ki ponavadi služijo dobrobiti ljudi in ne živali. Ne smemo iskati načinov, da dajemo vtis, da delamo nekaj znanstvenega in nekaj, kar bo dobro delo živalim, ko pa v resnici to počnemo za naše dobro.
Torej te evfemizme uporabljamo zato, da ne trpi naša samopodoba?
Ja, te besedne zveze uporabljamo zato, da se boljše počutimo in da stališča, ki jih zagovarjamo, ne zvenijo neprijetna in kruta.
Kako bi ocenili družbo, ki čuti potrebo, da izumi take evfemizme?
To je družba, ki je do živali diskriminatorna. V stroki temu pojavu pravimo speciesizem. To je ideologija, ki omogoča, da upravičimo maltretiranje neke vrste, v tem primeru medvedov, in ob tem zagovarjamo superiornost potreb neke druge vrste, torej ljudi. Ti evfemizmi zamaskirajo speciesizem, da se zdi, da širi dobro, v resnici pa speciesizem prinaša trpljenje. Takih pogledov naj se seveda družba osvobodi.
Med zaskrbljeno javnostjo se je tudi pojavilo razmišljanje o tem, da smo Slovenci krvoločni ljudje, ker dovolimo predpise, ki tako ravnanje dovolijo. Se vam glede na slišano o ubijanju medvedjih mladičev zdimo krvoločen narod?
V prvi vrsti nas mora zanimati, ali je to družba, ki spoštuje živali ali ne. Na žalost pa večina narodov, med njimi tudi Slovenija, živali ne spoštuje dovolj.
Pogovarjala se je: Aleksandra Bikić
"Zgrožen sem," je povzel svoje misli, ko je izvedel, da so slovenski lovci nedavno najprej ubili medvedjega mladiča, kasneje pa še medvedko in drugega mladiča. V okviru organizacije Equanimal je bistveno doprinesel k ukinitvi bikoborb, zato ga še posebej žalosti dejstvo, da so nekateri Slovenci novico o uboju medvedje družine pozdravljali. "Slovenija je med državami, ki živali ne spoštujejo dovolj," je sklenil.
Pred nedavnim je slovensko javnost razburila novica o odstrelu medvedke in dveh njenih mladičev. Kot veste, je bilo v Sloveniji odstreljenih kar precej medvedov. Kako to doživljate kot nekdo iz drugega kulturnega okolja in kot moralni filozof?
Ne dogaja se nič drugačnega kot drugod po svetu, saj je prepričanje, da živali obstajajo zato, da so nam na razpolago, po svetu zelo razširjeno. Gre za prepričanje, da živali obstajajo zato, da jih lahko ljudje izkoriščamo v svoje namene in jih lahko tudi odstranimo, ko jih več ne potrebujemo ali pa so nam odveč. Preprosto povedano, gre za prepričanje, da so živali nek predmet. Z vidika poseganja v okolje to pomeni, da jih enačimo z drevesi, kamenjem in rastlinami. Dejstvo pa je, da so živali čuteča bitja, ki trpijo v enaki meri kot ljudje in zato tako ravnanje nikakor ni dopustno. Živali so sposobne čutiti bolečino in trpljenje v enaki meri kot ljudje. Seveda se potem upravičeno vprašamo, kako je sploh mogoče upravičiti poboj medvedje družine. Z živalmi si dovolimo ravnati na načine, ki jih nikoli ne bi izbrali za ravnanje z ljudmi. Če bi podobno škodo naredila človeška družina, bi brez dvoma izbrali kak drug pristop k reševanju problema. Zato je zavedanje, da živali čutijo veselje, bolečino, zadovoljstvo, žalost in druga čustva tako kot človek, izjemnega pomena.
Kako pa bi komentirali argument, da lovska stroka mora ubiti medvedjega mladiča, da medvedko prestraši in odvrne od zahajanja v naselje in s tem medvedki in njenim preostalim mladičem v bistvu naredi uslugo?
Taka trditev je popolnoma nesmiselna. Vsakdo, ki bo izvedel za takšno zgodbo, bo v sebi vedel, da tak argument nima teže, da je to popoln nesmisel. Tudi človeku, ki ne pozna konkretnega primera, je kristalno jasno, da je medvedka imela svoje mladiče rada in je za njih skrbela. Kako neki lahko nekomu sploh pade na pamet, da trdi, da ji je bila storjena usluga, če pa so ji ubili potomca? Zgrožen sem. To je vendar naravnost neverjetno! Prepričanje, da so ti lovci streljali za dobrobit živali, je naravnost smešno!
Zakaj stroka sploh zavzema stališča, da je treba v naravo posegati za naše in njeno dobro?
Načeloma se mi poseganje ljudi v naravo ne zdi sporno, če je pri tem edino vodilo pomagati živalim. Zdi se mi na primer dobro, da se pomaga poškodovanim živalim, vendar v primeru, o katerem govorimo, definitivno ni šlo za pomoč živalim. Lahko pa bi se pomagalo medvedom s hrano globoko v gozdovih, lahko bi pomagali poškodovanim medvedom, lahko bi pomagali medvedom, ki so se ujeli v kakšno past, lahko jim nastavljamo cepiva, … Če bi medvedi imeli dovolj hrane globoko v gozdu, ne bi zahajali v naselja. S takimi dejanji v resnici pomagamo medvedom, ne pa z odstrelom. Dejstvo je, da se v naravi dogaja veliko trpljenja, ki ga lahko vsaj omilimo z nesebično pomočjo, nikakor pa ne z umorom mladičev.
Glavni argument za odstrel medvedov je bilo ogrožanje ljudi. Zakaj ima v prevladujočem vrednostnem sistemu dobrobit ljudi absolutno prednost?
Kadar umre človek, se smatra, da mu je bila odvzeta možnost občutiti vse potencialne pozitivne trenutke, ki bi ga še čakali. Zato je dilema o večvrednosti življenja na videz preprosta. Ko pa se zavemo, da se z ubojem živali tudi njej odreče možnost doživljanja lepote življenja, postane ta dilema dosti bolj kompleksna. Enaki razlogi, ki odvračajo od uboja ljudi, veljajo tudi za uboj živali. Zato ontološko ni logično, da bi se človeško življenje ščitilo z ubojem živali.
Obstaja tudi mnenje, da je treba zaščititi živali na kmetijah. Medvedi, o katerih sva govorila, so domnevno ogrožali zajce in kokoši na neki osamljeni kmetiji. Kako je s tem?
Kristalno jasno je, da večje število kokoši v kokošnjaku na kmetiji tam živi zato, da se jih bo kasneje zaklalo in bodisi konzumiralo bodisi prodalo. Tako da je argument ta, da kmetije niso namenjene dobrobiti živali, ker v bistvu skrbijo za dobrobit človeka. Predvsem gre za ekonomski interes človeka in ne dobrobit kokoši in zajcev. Tukaj se potem spet znajdemo pred dilemo, ki sem jo opisal ravno prej.
Kaj pa argument, da je število medvedov treba uravnavati, ker rjavi medved v Sloveniji skorajda nima naravnih sovražnikov in zato narava ne skrbi za njihovo število?
Če res ni nobene druge alternative, torej če bi zaradi povečanega števila medvedov bila lakota med njimi ali pa bi trpele druge živalske vrste, bi lahko še vedno posegli v naravo tako, da bi poskrbeli za dobrobit živali brez odstrela. Možnost bi bilo zaviranje razmnoževanja z metodami kontracepcije, kot sta kastracija in sterilizacija. V bistvu je podobno kot z ljubljenci, kot so psi in mačke. Definitivno poboj ni rešitev. Pomislite, kako zgroženi smo bili, ko se je v Bakuju dogajal načrten pomor psov. Medvedi so enakovredna čuteča bitja in poboj medvedov je enakovredno problematičen.
Zelo je postal priljubljen evfemizem "uravnati število", ki se še posebej uporablja pri vranah in divjadi. Kako bi komentirali obstoj in potrebo po obstoju takih besednih zvez?
Stvar se sliši manj kruto in bolj znanstveno, zato jo lažje sprejmemo. V bistvu pa gre za načrten uboj živali iz takšnih ali drugačnih razlogov, ki ponavadi služijo dobrobiti ljudi in ne živali. Ne smemo iskati načinov, da dajemo vtis, da delamo nekaj znanstvenega in nekaj, kar bo dobro delo živalim, ko pa v resnici to počnemo za naše dobro.
Torej te evfemizme uporabljamo zato, da ne trpi naša samopodoba?
Ja, te besedne zveze uporabljamo zato, da se boljše počutimo in da stališča, ki jih zagovarjamo, ne zvenijo neprijetna in kruta.
Kako bi ocenili družbo, ki čuti potrebo, da izumi take evfemizme?
To je družba, ki je do živali diskriminatorna. V stroki temu pojavu pravimo speciesizem. To je ideologija, ki omogoča, da upravičimo maltretiranje neke vrste, v tem primeru medvedov, in ob tem zagovarjamo superiornost potreb neke druge vrste, torej ljudi. Ti evfemizmi zamaskirajo speciesizem, da se zdi, da širi dobro, v resnici pa speciesizem prinaša trpljenje. Takih pogledov naj se seveda družba osvobodi.
Med zaskrbljeno javnostjo se je tudi pojavilo razmišljanje o tem, da smo Slovenci krvoločni ljudje, ker dovolimo predpise, ki tako ravnanje dovolijo. Se vam glede na slišano o ubijanju medvedjih mladičev zdimo krvoločen narod?
V prvi vrsti nas mora zanimati, ali je to družba, ki spoštuje živali ali ne. Na žalost pa večina narodov, med njimi tudi Slovenija, živali ne spoštuje dovolj.
Pogovarjala se je: Aleksandra Bikić
