»Ljubeče, lokalno, bio, humano, v miru, spoštljivo«

V sredo, 23. julija 2014, sta po socialnih omrežjih zakrožila posnetka, ki prikazujeta raztovarjanje bikov pred klavnico v Postojni in ki ju je avtor ironično poimenoval »Ljubeče, lokalno, bio, humano, v miru, spoštljivo«. Posnetka ne prikazujeta krvavih prizorov, s katerimi se tisti, ki spremljamo dogajanje industrije, ki živali izkorišča za hrano, oblačila in drugo, pogosto srečujemo. Je pa verbalno in telesno nasilje nad biki kljub temu sprožilo val ogorčenja v javnosti, ki industriji, ki jo uravnavajo zakoni, posebej pa lokalnim kmetom, zaupa, da z živalmi ravnajo zelo lepo in da žival na celotni poti od rojstva do smrti nič ne trpi, saj smo konec koncev razvili celo sistem, ki omogoča humano klanje.

Humano klanje? Ne glede na to, kako paradoksno se to sliši, mnogi želijo verjeti, da humano klanje obstaja in se celo prakticira. Ker se grde stvari, kot sta trpinčenje živali in nehumano klanje,  dogajajo samo drugod, pri nas tega ni, pri nas živali živijo v raju. Slovenci tako razmišljamo. Avstralci tudi tako razmišljajo, kot se je ponovno izkazalo ob nedavni objavi posnetkov o mučenju ovc v industriji proizvodnje volne, ki je šokirala Avstralce in ljubitelje volne drugod po svetu. Verjetno odkritje, da enako močno voljo zanikanja realnosti kažejo tudi ostali narodi, ne bi bilo presenetljivo. O možnih vzrokih tega pojava morda kdaj drugič. Za enkrat je potrebno razumeti dvoje: 

V praksi to pomeni, da je žival, ki konča na krožniku, zagotovo trpela. Edino vprašanje, ki ostaja odprto, je, koliko in kako dolgo je trpela. 

Krave, ovce, kokoši in druge živali, ki jih množično zasužnjujemo za hrano in ostalo, so zelo blaga, občutljiva in inteligentna bitja. Psihološko so izredno kompleksna in ranljiva. Tega seveda nujno ne opazimo, če na žival gledamo kot na bodoči zrezek. Če pa žival, ki je bila rešena s farme ali iz klavnice, dobimo v rehabilitacijo, potem hitro ugotovimo, da je realnost popolnoma drugačna. To niso nikakršni predmeti, ki za dobrobit potrebujejo zgolj hrano, kot na primer avtomobil potrebuje gorivo in občasni servis. Vse živali, tudi t.i. farmske živali, so posamezniki. Za dobrobit poleg hrane in odsotnosti telesnega nasilja (za telesno nasilje šteje tudi zakol/umor živali) potrebujejo kolikor toliko normativno okolje, vključno s socializacijo, in določeno stopnjo samodeterminacije (možnost odločanja o lastnem življenju), tega pa nobena farma ne more ponuditi – niti ekološke farme, »prosta reja« in podobne trendovske preobleke živalskih taborišč [glej prispevek o prosti reji]. 

Do onemoglosti se lahko pretvarjamo, da so te živali na svetu za to, da jih jemo, nosimo in/ali drugače izkoriščamo. Ideologija karnizma je seveda močno vraščena v ljudi, vendar živali nam jasno sporočajo, da je to človekova iluzija. Njihove telesne bolečine so resnične, duševne tudi. Ko se zbližamo z živaljo, ki jo v okviru te ideologije uvrščamo v kategorijo hrane, obleke in druge kategorije, hitro ugotovimo, da (z izjemo vrstno-specifičnih potez obnašanja in zaznavanja naravno-socialnega okolja) ni nič drugačna od našega psa ali našega (človeškega) prijatelja. 

Kar se konkretno teh bikov tiče, bi se morda bilo smiselno postaviti v njihovo kožo. Ne vemo, od kod prihajajo in kako so živeli. V neki točki si prisiljen v tovornjak, ta te odpelje skozi hrupno okolje, ki ga po vsej verjetnosti še nikoli nisi videl in ti je v vseh pogledih popolnoma tuje, parkira na mestu, obkroženem z golim, hladnim betonom (ne pa na primer sočnim zelenim pašnikom, ki bi se ti verjetno zdel zanimiv in vabljiv), in na koncu okrog tebe začnejo skakati podivjani dvonožniki in s palico udarjati po rešetkah tovornjaka, ki ti predstavljajo edino obrambo pred popolnim neznanim, v katerega se zdi, da te nasilneži podijo. Njihov pristop ti še zdaleč ne vzbuja zaupanja, zato je jasno, da boš ostal tam in klical na pomoč. Z biki in ostalimi živalmi je zelo enostavno komunicirati. Tudi svojega imena in drugih izrazov/zvokov se hitro naučijo in nanje odgovarjajo, če se z njimi dovolj ukvarjaš in gojiš osebni odnos, tako kot psi – a na farmah za to navadno ni ne časa ne volje. Bodo pa živali hitro začutile, ali jim želiš pomagati ali škodovati, in temu primerno reagirale.

Postojnski biki so bili pod izjemnim stresom, ki si ga človek morda zmore predstavljati le, če si lahko zamisli, kako bi bilo njemu, če bi ga nekdo nasilno odpeljal v popolnoma neznani, strah vzbujajoči kraj in ga s pomočjo palice in agresivnimi vzkliki v tujem jeziku, ki ga čisto nič ne razume, poskušal pripraviti do nečesa. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin - kot je razvidno iz odgovora, ki ga nelektoriranega navajamo na koncu prispevka - ni ugotovila večjih nepravilnosti. To seveda ne pomeni, da je bilo ravnanje kmeta/prevoznika resnično humano in da je bilo z dobrobitjo bikov vse v redu. Pomeni le, da so zakoni dovolj pomanjkljivi, da takšno ravnanje do čutečih bitij odobravajo. Na koncu vseeno preseneti dejstvo, da je tudi spodbujanje nasilja do živali v vzgoji otrok zakonsko sprejemljivo. Nadvse zanimivo pa bi bilo, če bi omenjeni Urad razkril nedvomno kompleksno formulo izračunavanja stopnje bolečine na podlagi starosti nasilneža in upoštevajoč različne prizadete dele telesa živali (npr. moda). 

V vsakem primeru je potrebno upoštevati, da je bil to šele začetek kalvarije postojnskih bikov. Preganjanje se je nadaljevalo za zaprtimi vrati klavnice, kjer je življenje bikov na nasilen način za vedno ugasnilo. 

Klavnice pa niso problematične samo z vidika dobrobiti živali. Ni nam znano, ali se je v Sloveniji izvedla kakšna študija o dobrobiti delavcev v klavnicah. Podatki iz tujine so zgovorni. V porastu so anksioznost, družinsko nasilje, prekomerno uživanje alkohola, drog. Kanadski kriminologi v študiji ugotavljajo, da območja večjih klavnic sovpadajo z visoko stopnjo kriminala v ameriških skupnostih.[1] Dnevno klanje čutečih bitij človeka ne more pustiti ravnodušnega. Če po vrhu tega za to telesno in duševno naporno delo prejme še mizerno plačo, vsakršen konstruktiven pristop, ki ga človek morda goji in uspešno udejanja za lastno psihofizično preživetje in z namenom omejitve bolečine svojih žrtev, lahko hitro podleže jezi in frustracijam s posledičnim katastrofalnim zaključkom za živali. Nad nekom se prej ali slej zneseš. In prve pri roki so seveda živali. 

Dokler živali ostajajo tržno blago, bodo človeku prepuščene na milost in nemilost. Družba s svojo normalizacijo nasilja gradi zblojeno podobo moči (in moškosti). Kar se zdi močno, je navadno zelo šibko. Trpinčenje in izkoriščanje nedolžnih bitij izvira iz šibkosti in strahu, kot to lepo ubesedi Miroslav Holub v svoji pesmi »Velik in močan«: Nekaj krvi, bolj ali manj, je rekel / bil je tako velik in močan, tako močan / da je moralo izvirati iz šibkosti , / nekaj krvi, je rekel, in si opral roke / seveda so stvari, ki jih ni mogoče sprati / ampak tega ni vedel, ker je bil močan… 

Na naslednjih štirih posnetkih si je mogoče ogledati primere srečnih živali iz zatočišč: 

Srečni ovni - Jagnje, ki mu je na komercialni farmi umrla mama in je bil rešen pred gotovo smrtjo in čigar najboljši prijatelj je sedaj pes, ter igriva ovna – eden od teh ovnov je v otroštvu doživel hudo telesno in psihološko nasilje in je šele po slabih dveh letih neinvazivnega bivanja v zatočišču začel počasi okrevati.

Odgovor Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: