Pred kratkim smo lahko v mnogih časopisih, na primer v Mladini, Delu, Dnevniku in v The Guardian, brali novico o prvi pokušini laboratorijskega mesa.
Meso, dejansko desettisoče mišičnih vlaken brez veznega tkiva ali maščobe, je zraslo v petrijevkah v laboratoriju v Maastrichtu. Temu laboratorijskemu tkivu so dodali jajca in začimbe ter ga ponudili v obliki pleskavice. Degustatorja sta bila s pleskavico sicer zadovoljna, nista pa bila tudi navdušena, krivdo za to pa si lahko pripišejo ali znanstveniki ali pa kuharji. Ne glede na to pa je novica vzbudila navdušenje zaradi morebitne prihodnosti, ki bi jo laboratorijsko meso lahko obljubljalo, namreč prihodnost brez krutosti do živali in uničevanja okolja zaradi njihove reje.
Danes bi tudi med mesojedo javnostjo težko našli nekoga, ki se ne zaveda, da pot do mesa ni prijetna ali brez bolečine in trpljenja. Četudi marketinški triki nekatere še prepričajo, da obstaja humano ubijanje in da živali živijo lepo življenje, je jasno, da meso ostaja krvavo. Redkeje je glasno slišati dejstva o okoljskem vplivu živinoreje, ki je največji dejavnik pri segrevanju ozračja. Živinoreja namreč povzroča polovico vseh toplogrednih plinov - več kot vsa prevozna sredstva od ladij do motorjev skupaj. Ni torej čudno, da laboratorijsko meso zveni kot dobra novica, ki nas odrešuje grehov, ne da bi bilo potrebno kakor koli spreminjati naša vsakodnevna dejanja ali pa vsaj okus. Zakaj nas, ki mesa ne jemo, ob takih obetih novica o laboratorijskem mesu ne prevzame?
Prvi dejavnik je seveda ta, da v novicah omenjeni hamburger na žalost ni brez krutosti, saj so v njem tako kokošja jajca kot tudi izvorne celice krave, o usodi katere se raje ne sprašujemo. Enako velja za tako imenovano hranilno tekočino, v kateri so celice rastle. To so pridobili iz krvi nerojenih teličkov, ki so jih dobili iz maternic v klavnicah ubitih nosečih krav. Naj to zadostuje glede krutosti tega tako imenovanega “cruelty-free” hamburgerja. Če je v našem moralnem oziru le to, da sámo tkivo ni trpelo in bilo ubito, potem se lahko tolažimo, da upoštevamo življenja živali. A temu žal ni tako, saj preizkušena laboratorijska pleskavica ni etično nič bolj sprejemljiva kot vsakdanja mesna pleskavica v bližnjem lokalu s hitro hrano.
Drugi dejavnik naše ravnodušnosti ob tej novici je nezaupanje v možnost laboratorijske proizvodnje mesa, ki bi prinašala živalim prijazno okolje. Zelo težko si predstavljamo, da bo laboratorijsko meso prineslo znatno sistemsko zmanjšanje izkoriščanja živali, četudi bi v prihodnje laboratorijsko meso lahko nastajalo brez kakršnega koli vključevanja živali v sam proces. Čemu? Razlogi za opustitev mesa (in drugih izdelkov iz živali in njihovih izločkov) so jasni, zato takšno veselje nad pilotsko laboratorijsko proizvodnjo mesa, žal pa navkljub temu v medijih ni enakega navdušenja nad mesnimi, mlečnimi in podobnimi nadomestki, ki so že danes na policah trgovin.
Meso, pa tudi mleko, jajca in drugi sorodni izdelki pomenijo izkoriščanje in smrt živali, zaradi česar vedno več ozaveščenih ljudi s svojega jedilnika že umika izdelke živalskega izvora in jih nadomešča z rastlinskimi alternativami. Tisti, ki kljub zavedanju o trpljenju živali še naprej posegajo po mesu in drugih izdelkih živalskega izvora (tudi ne-prehranskih), pa se za laboratorijsko meso verjetno ne bodo odločili zaradi pomislekov glede problematike izkoriščanja živali, ampak morda iz drugih razlogov, kot so varovanje okolja, morebitne nižje cene ali zaradi večje varnosti hrane.
Če bi milijone, ki gredo in bodo šli v razvoj laboratorijskega mesa, vložili v izboljšanje dostopnosti zdrave hrane in drugih že obstoječih izdelkov brez krutosti, bi lahko praktično že jutri dosegli tako zmanjšanje mučenja živali, varovanje okolja in izboljšanje zdravja. Seveda pa lahko že danes vsakdo poseže po cruelty-free vegeburgerjih, ki niso narejeni v laboratorijih, temveč v kuhinjah in iz povsem naravnih sestavin, ki so prijazne tako okolju kot živalim, pa tudi potrošnikom samim.
Verjetno je pot laboratorijskega mesa do končnih potrošnikov še zelo dolga. Če bo dejansko prišlo do uporabe takšnega mesa, se lahko vprašamo, kakšna bo njegova cena: ali bo takšna "etična" izbira sploh kdaj dostopna navadnemu potrošniku ali le premožnim?
Laboratorijsko meso kot tudi gensko spremenjeni organizmi so prej novi tržni prijemi ali pa znanstvena radovednost kot pa iskreno reševanje živalskih in družbenih vprašanj. Mučenje in ubijanje živali kot tudi podhranjenost ljudi bi lahko končali v kratkem času, če bi živeli v svetu tako politične kot tudi ekonomske demokracije. Ko imajo podjetja in mednarodne ustanove svobodnega trga večjo moč odločanja kot ljudje sami, je nesmiselno pričakovati spremembe s strani tistih, ki probleme ustvarjajo in si prizadevajo, da tako tudi ostane.
Prvi dejavnik je seveda ta, da v novicah omenjeni hamburger na žalost ni brez krutosti, saj so v njem tako kokošja jajca kot tudi izvorne celice krave, o usodi katere se raje ne sprašujemo. Enako velja za tako imenovano hranilno tekočino, v kateri so celice rastle. To so pridobili iz krvi nerojenih teličkov, ki so jih dobili iz maternic v klavnicah ubitih nosečih krav. Naj to zadostuje glede krutosti tega tako imenovanega “cruelty-free” hamburgerja. Če je v našem moralnem oziru le to, da sámo tkivo ni trpelo in bilo ubito, potem se lahko tolažimo, da upoštevamo življenja živali. A temu žal ni tako, saj preizkušena laboratorijska pleskavica ni etično nič bolj sprejemljiva kot vsakdanja mesna pleskavica v bližnjem lokalu s hitro hrano.
Drugi dejavnik naše ravnodušnosti ob tej novici je nezaupanje v možnost laboratorijske proizvodnje mesa, ki bi prinašala živalim prijazno okolje. Zelo težko si predstavljamo, da bo laboratorijsko meso prineslo znatno sistemsko zmanjšanje izkoriščanja živali, četudi bi v prihodnje laboratorijsko meso lahko nastajalo brez kakršnega koli vključevanja živali v sam proces. Čemu? Razlogi za opustitev mesa (in drugih izdelkov iz živali in njihovih izločkov) so jasni, zato takšno veselje nad pilotsko laboratorijsko proizvodnjo mesa, žal pa navkljub temu v medijih ni enakega navdušenja nad mesnimi, mlečnimi in podobnimi nadomestki, ki so že danes na policah trgovin.
Meso, pa tudi mleko, jajca in drugi sorodni izdelki pomenijo izkoriščanje in smrt živali, zaradi česar vedno več ozaveščenih ljudi s svojega jedilnika že umika izdelke živalskega izvora in jih nadomešča z rastlinskimi alternativami. Tisti, ki kljub zavedanju o trpljenju živali še naprej posegajo po mesu in drugih izdelkih živalskega izvora (tudi ne-prehranskih), pa se za laboratorijsko meso verjetno ne bodo odločili zaradi pomislekov glede problematike izkoriščanja živali, ampak morda iz drugih razlogov, kot so varovanje okolja, morebitne nižje cene ali zaradi večje varnosti hrane.
Če bi milijone, ki gredo in bodo šli v razvoj laboratorijskega mesa, vložili v izboljšanje dostopnosti zdrave hrane in drugih že obstoječih izdelkov brez krutosti, bi lahko praktično že jutri dosegli tako zmanjšanje mučenja živali, varovanje okolja in izboljšanje zdravja. Seveda pa lahko že danes vsakdo poseže po cruelty-free vegeburgerjih, ki niso narejeni v laboratorijih, temveč v kuhinjah in iz povsem naravnih sestavin, ki so prijazne tako okolju kot živalim, pa tudi potrošnikom samim.
Verjetno je pot laboratorijskega mesa do končnih potrošnikov še zelo dolga. Če bo dejansko prišlo do uporabe takšnega mesa, se lahko vprašamo, kakšna bo njegova cena: ali bo takšna "etična" izbira sploh kdaj dostopna navadnemu potrošniku ali le premožnim?
Laboratorijsko meso kot tudi gensko spremenjeni organizmi so prej novi tržni prijemi ali pa znanstvena radovednost kot pa iskreno reševanje živalskih in družbenih vprašanj. Mučenje in ubijanje živali kot tudi podhranjenost ljudi bi lahko končali v kratkem času, če bi živeli v svetu tako politične kot tudi ekonomske demokracije. Ko imajo podjetja in mednarodne ustanove svobodnega trga večjo moč odločanja kot ljudje sami, je nesmiselno pričakovati spremembe s strani tistih, ki probleme ustvarjajo in si prizadevajo, da tako tudi ostane.
Besedilo: Veganska iniciativa
Slika: The Guardian